Sanjski začetek sezone, kar se smučarije tiče. Iz plezalnega vidika pa je situacija bolj raznolika oz. kopna.
Glede na to da v Sloveniji ni bilo dobrih razmer za plezanje, pomankanje ledu, snega, mraza…, so ideje šle bolj severno. Končni plan je bil vzpon na Grossglockner čez severno steno. Mayerl rampa ali pa Aschenbrener. Tista, ki bo v boljših razmerah.
Na AO-ju je bil odziv pozitiven, z opozorilom, da verjetno ni razmer ker sneg ni predelan. Priznam, da sem to tudi sam vedel, pa vseeno upal, da smo se vsi zmotili. Kakorkoli, raje v hribih gazim in obračam, kakor pa da sem doma.
Navezo sva sestavljala Krištof in jaz. Že takoj na začetku se je plan rahlo podrl in štartala sva z zamudo. Kasneje sva zgrešila še odcep za Heiligenblut. In ideja, da bova še isti dan prišla do bivaka, je dokončno propadla, ko sva prišla do zapore ceste 2.5 km prej kot sem upal. Težka nahrbtnika sta se hitro znašla na ramah in pred nama je bilo 10 km hoje po cesti, za katero nisem točno vedel v kakših razmerah je. Kasneje se je na najino srečo izkazalo da je večina ceste kopne.
Spala sva v “garažah”, na razgledni ploščadi Kaiser Franz Josefs. Veliko za povedati tu ni, prostora neomejeno, udobje pa kakor si ga narediš.
Dan sva začela ob 5.00, klasika, zajtrk in kuhanje čaja. Za začetek ture se je najprej treba spustiti cca. 300 višinskih metrov do ledenika, ki ga je treba tudi prečiti. Z razgledne ploščadi zadeva deluje precej normalno. Beri prečenje ne bo težavno in zamudno. Realnost je bila drugačna, 5 minut, da sva naredila ledeniško navezo in štart. Prečenje jezera nama je vzelo še dodatnih 15-20 minut. V trenutku ko sva stopila na ledeniški led se je tempo upočasnil za polovico. Hoja z derezami po tem “šodr-grabnu” zgleda kot hoja pijanca po pločniku. Nenehno lovljenje ravnotežja. Stransko moreno sva premagala po ledenem slapu, ki sva ga našla. Po slapu sva priplezala na ploščad, kjer sva se razgledala in videla trenutno stanje. Za opisano pot sva potrebovala 3 ure. Hitro nama je bilo jasno, da bivaka in severne stene tokrat ne bova videla. Odločila sva se, da bova glede na razmere šla približno po smeri Meletzki grebena. Ob 13.00 obrneva kjerkoli pač sva. Nadaljevanje je bilo gaženje po snegu vseh vrst in globin. Tudi vremenska napoved, okoli poldneva se bo zaprlo in začelo snežiti, se je uresničila. Trmasto napredujeva in se sprašujeva kaj nama je tega treba. Razlog je bil še en manjši ledeni skok, kjer sva hotela malo popikati, da bo vsaj nekaj plezanja. Po skoku sva začela sestopati, nazaj proti ledeniku in kasneje do garaž kjer naju je čakala ostala oprema.
Še en dolg sprehod po cesti nazaj do kombija, ki se je vlekel v nedogled. In uvodna tura je bila končana. Neuspešna kar se tiče vrha, odkritih pa je bilo veliko novih terenov.
Naslednja avantura je bila prav tako v Avstriji, v okolici Obertaurena. Prva smučarska tura letos se je začela in končala s smučmi na nogah, 2 metra od avta. Vmes pa puhca do pasu in višje. V ekipi smo bili Andraž, Maj, Matej in jaz. Bili smo na istem mestu kot 2 leti nazaj, tako da se nam je vsaj malo sanjalo kaj bomo počeli. Vreme namreč ni bilo idealno za smučanje nad drevesno mejo, difuza, sneženje.
Nad planino smo našli manjši kucelj, približno 200 višinskih metrov, in tam naredili 3 fure. Ni bil ravno presežek, je pa bil začetek. Na koncu dneva smo se vsi strinjali, da je manjkal kakšen višinski meter več in tudi naklon terena bi lahko bil večji.
Ker brez plezanja ne zdržim prav dolgo smo se naveza treh (Krištof, Nejc in jaz) v petek 14. decembra navdušeno in optimistično odpravili v Begunjščico. Cilj je bila Kozorogova smer. Letošnja velikodušna zima nam je čez noč namenila 10 cm novega puhca. Zato bi mi poleg cepinov v smeri prav prišla tudi metlica, da bi lažje videl kam naj zataknem cepin.
Upali smo da bomo imeli vsaj zmrznjene trave. No le te so bile bolj podobne mehki čokoladi. En kup pacanja in nič uporabnega.Že takoj na začetku sem tudi obvisel na vrvi, posledica nevajenosti cepinov na skali. Varovalec in klini so opravili svoje delo tako kot je treba.
Po približno 45 minutah borbe v 1. raztežaju je sledil še drugi. 5 metrov lepega kamina, nato pa se je teren položil in sledilo je 45 m trav, rušja in spolzkih skal. Neugodno. Kasneje smo vsi trije, skoraj soglasno, bilo je nekaj komentarjev iz ene strani, določili da bomo obrnili, ker ni ravno smiselno praskati v tej podrtiji. Tudi sem pridemo nazaj takrat, ko bodo razmere.
17. december:
Skoraj edina primerna flanka za smučanje v Sloveniji je bil Jalovčev ozebnik. Štartali smo v planici in z malo trme smo imeli smuči na nogah od avta dalje. Približno uro kasneje smo prišli do koče v Tamarju in nadaljevali naprej proti ozebniku. Snežna odeja se je zelo počasi debelila. Razmere super glede na trenutno stanje. Ozebnik je bil rahlo pretepen od vetra vendar se ga je dalo odsmučati skoraj tako kot smo si zamislili. Hitro in tekoče.
Pot nazaj? Ta ni bila tako zabavna, komaj smo prismučali do gozda, od tu naprej pa hoja nazaj do avta.
Na srečo je v deželo na južni strani Alp prišlo vsaj toliko mraza, da so se naredili slapovi. Če ne v celoti, pa vsaj delno. Tako sem naslednjih nekaj dni preživel pod Prisojnikom, kjer sem pridobival občutek za led. Različne naveze, Andraž, Nejc, Jaka, Peter… Led je bil dober, na nekaterih mestih sicer malo slabši, vendar nikjer kritičen. Plezal sem v Desnem slapu, prve dva raztežaja. Tretjega sem enkrat poizkusil, vendar še nisem bil dovolj siguren, da bi ga tudi preplezal.
Zadnji dan plezanja smo poizkusili srečo v zimski smeri v prednji glavi. Plezati smo hoteli samo slap, vendar nas je že na vstopu napral dež. Splezali smo prvi raztežaj, naprej pa nismo šli, . Malo smo še povadili v prvem raztežaju, na topiča, potem pa zaključili z mokro epizodo. Do naslednjič oz. dokler ne bo v naše kraje prišel mraz.
Če pogledam nazaj celotni december, en kup obračanja, vendar je tudi to sestavni del tega športa. Če bi temu sploh lahko še rekel samo še šport… 🙂
RangerJohn 